Adventure race – najboljši športni dan!

Za otroke v šoli je športni dan ali najboljši dan v letu ali pa najhujša muka v življenju. Dirjanje v naravi s prijatelji sošolci, ki se konča z merjenjem rezultatom in po možnosti z uspehom ali zmago in na drugi strani neskooooončni pohod na goro muk, ko so vsi sošolci že na vrhu, le jaz še sopiham v klanec, sta le dva od množice otroških spominov marsikoga izmed nas.

Skupaj z neverjetno odprtim profesorskim zborom OŠ Marije Vere v Kamniku smo Lenuhi letos premaknili meje mogočega in ustvarili športni dan, ki je bil všeč vsem (oziroma po anketi 99,6% vseh šolarjev). Recept je bil skorajda preveč preprost, združiti je bilo treba svobodo gibanja na prostem s spoznavanjem bližnje okolice z možnostjo odkrivanja zmožnosti svoje ekipe in sebe, vse skupaj sestavljeno v tekmovanje s prijatelji in sošolci in postavljeno v okvir iznajdljivosti in ekipnega duha. Skupinski štart smo začinili s testom iz športne razgledanosti, ki je razpršil 4- do 6-članske ekipe po časovnici. Test ni bil lahek (morda vi veste, katera je druga najvišja gora v Sloveniji, koliko je 3+3/3 ali pa morda, kako si sledijo discipline v klasičnem triatlonu?), prinašal pa je četrtino vseh možnih točk na tekmi, zato je bila preudarnost na mestu.

Po opravljenem testu so se ekipe z zemljevidi v rokah zapodile proti izzivom, ki so jih čakali v gozdu. Izbira vrstnega reda je bila prepuščena vsaki ekipi posebej, za lažjo navigacijo so skrbele označbe na križiščih gozdnih poti, ki so usmerjale in umirjale »promet«- Poleg začetnih izzivov z žogo (metanje na koš in brcanje v gol) je bil med lažjimi tisti z metanjem teniške žogice v tarčo in labirint zavezanih oči, a s spodbujanjem ekipe. Ekipni duh se je poleg tega pokazal še pri prenašanju žogice na pladnju, kjer je bila usklajenost res bistvenega pomena za uspešno opravljen izziv. Zadeve so se nekoliko bolj zakomplicirale na preizkusu koncentracije in ravnotežja pri prečkanju slackline – hoja po vrvi. Pomoč ekipe je bila nadvse dobrodošla, najbolj pomembno pa je bilo, da so se z nekoliko strašljivim izzivom uspešno soočili prav vsi, tudi tisti, ki so sprva (na glas) pomislili, da njim to že ne bo uspelo. Tekanje po gozdnih poteh, iskanje skritih točk in poti je otroke pripeljalo vse do Kriškega bajerja, kjer jih je čakal najhujši, a najbolj zabaven izziv med vsemi. Gasilski poligon je zahteval, da prek celotne dolžine prinesejo vedro vode in z njo nato z gasilsko črpalko pogasijo požar. Vedro je sprva potovalo prek minskega polja avtomobilskih gum, nato skozi cev, ravno prav ozko, da plazenje ni bilo prelahko, za konec pa še pod mrežo, ki pa so jo lahko drugi člani ekipe pomagali dvigniti, da se vedro ni tako zatikalo. Ko je bil cilj dosežen, nas je čakal samo še povratek na cilj, ki pa zaradi mnogih križišč gozdnih poti ni bil najlažji najhitrejšim, ampak najbolj iznajdljivim ekipam. Na cilju je sledilo preštevanje točk in pregledovanje testov ter seštevek, ki je dal končni rezultat ter uvrstitev. Bolj kot mesta in nagrade so si vsi zapomnili predvsem tisoč podrobnosti s poti, izbiro na križiščih, kolebanje med dvema potkama, iskanje složnosti v ekipi, premislek in zadovoljstvo ob opravljenih izzivih. Najboljši dan v letu!

Zahvala vsem, ki so pomagali: MAPIPIPE, OŠ Marije Vere, taborniki Rod Bistriških Gamsov, ribiška družina Kamnik, Športno društvo Podgorje , Študentski klub Kamnik in prostovoljci na izzivih.

Leave a Reply